Dolgotrajna oskba

Temeljno vprašanje, zastavljeno v monografiji, na katerega smo našli le delne odgovore, je bilo, kako oblikovati sistem storitev dolgotrajne oskrbe, zlasti zdravstvenega varstva kot ene od njegovih komponent. Razvili smo model ekonomskega vrednotenja izdatkov za dolgotrajno oskrbo, ki vključuje osnovno oskrbo, oskrbo, povezano z bivanjem, socialno oskrbo in zdravstveno oskrbo. Izdatke za dolgotrajno oskrbo skozi celotno življenjsko obdobje smo ovrednotili z uporabo kriterija aktuarske sedanje vrednosti življenjske oskrbe. Preučili smo tudi, ali življenjski slog vpliva na sedanjo vrednost življenjske oskrbe.

V okviru raziskave, izvedene za potrebe monografije, smo ugotovili, da življenjski slog vpliva na sposobnost prebivalstva za samooskrbo ter da finančna sposobnost vpliva tudi na izbiro bivanja in oskrbe, ko se sposobnost samooskrbe spremeni.

Prišli smo do dveh pomembnih rezultatov, ki po našem vedenju v literaturi na tem področju še nista bila prepoznana. Obstoječa literatura sicer navaja, da določeni dejavniki vplivajo na zdravje prebivalstva, vendar ne obravnava, ali oziroma v kolikšni meri vplivajo na sposobnost samooskrbe. Vrsta aktivnosti na delovnem mestu — zlasti težko fizično delo — ima pomemben vpliv na starost, pri kateri posameznik postane odvisen od pomoči drugih ali pridobi pravico do institucionalnega varstva, kar v obstoječi literaturi še ni bilo ugotovljeno. Čeprav so vplivi dejavnikov življenjskega sloga (kajenje, dolgotrajno sedenje pri delu in uživanje alkohola) na zdravje proučevani v tisočih raziskavah, vpliv težkega fizičnega dela kot dejavnika, ki vodi v zgodnejšo potrebo po vključitvi v dolgotrajno oskrbo, še ni bil raziskan. Obstaja več študij o vplivu takšnega dela na bolečine v križu, poškodbe hrbtenice in podobne posledice, vendar ni raziskav, ki bi proučevale, kako vpliva na starost, pri kateri posameznik pridobi pravico do dolgotrajne oskrbe. Trdimo, da težko fizično delo pomembno prispeva k zgodnejšemu vstopu v institucionalno oskrbo ter da ne drži, da si večina starejših želi starati doma, ko doseže stanje, v katerem ne more več skrbeti zase. Ko se približujejo takšnemu upadu funkcionalnih sposobnosti ali ga dosežejo, si želijo različnih oblik oskrbe — bodisi v skupnostnem okolju bodisi v oskrbovanih stanovanjih, v najslabšem primeru pa institucionalno oskrbo v domovih za starejše.

Menimo, da je Eurobarometer 283, ki ga je kasneje povzela tudi Evropska komisija v svojih predlogih o deinstitucionalizaciji dolgotrajne oskrbe, temeljil na anketi, ki je vključevala vse starostne skupine prebivalstva. Na podlagi lastnih izkušenj in terenskih raziskav smo ugotovili, da bi številni starejši, ko ne zmorejo več skrbeti zase v lastnem domu, raje izbrali skupnostno oskrbo, ki pa v Sloveniji ni razvita. V terenska opazovanja smo vključili starejše, ki so že prejemali oskrbo, iz česar je mogoče sklepati, da bi 44,4 % starejših v vsakem primeru želelo ostati v svojem »starem« domu. Takšno stališče imajo bodisi zato, ker ne vidijo druge rešitve (razen institucionalne oskrbe v domu za starejše) bodisi zato, ker si zaradi finančnih omejitev ne morejo privoščiti druge možnosti. Kar 39,7 % starejših si želi bivati v oskrbovanih stanovanjih, medtem ko bi 1,6 % izbralo skupnostno oskrbo za starejše (takšne skupnosti v Sloveniji ne obstajajo in jim zato niso poznane, vendar anketiranci menijo, da bi jim omogočale boljše ohranjanje samostojnosti in dostojanstva). Skupno 12,7 % vprašanih želi v vsakem primeru ostati popolnoma neodvisnih, kar pomeni, da se ne bi vključili v nobeno skupnost, vendar bi potrebovali več storitev, udobja in dostopno stanovanje v pritličju. Le 1,6 % vprašanih bi se odločilo za institucionalno oskrbo v domu za starejše.