Modelne rešitve za izboljšanje kakovosti dela

Ko stremimo k uspešnosti organizacijskega sistema, moramo upoštevati dejstvo, da je človek ključni dejavnik vseh aktivnosti. Tako človek načrtuje organizacijski sistem, ga vzpostavi in deluje tudi kot njegov izvajalec. Opredeli poslanstvo, vizijo ter cilje, za njihovo dosego opredeli strategije in podrobneje razdela konkretne naloge. Na izvajalski ravni pa se kot realizator aktivnosti, naravnanih na dosego opredeljenih ciljev, zopet pojavi človek.

Delovanje človeka v organizaciji pa je odvisno od njegove motiviranosti. S svojim delovanjem želi človek zadovoljiti čim večji spekter svojih potreb. Vsaka aktivnost je vzpodbujena z nekim motivom, ki predstavlja dejanski vzrok za določeno dejanje oziroma ravnanje. Motiv lahko enačimo tudi z nagibom oziroma s spodbudo za aktivnost. Pod pojmom motivacija razumemo torej vse procese, ki človeka vzpodbudijo k neki aktivnosti, oziroma vse tisto, kar odreja smer, intenzivnost in trajanje neke aktivnosti. Pri tem je smer aktivnosti opredeljena s cilji in potrebami, ki jih človek želi realizirati, intenzivnost motivacije pa se v glavnem manifestira kot sposobnost premagovanja ovir in kot vztrajanje pri odločitvi za izvedbo določene aktivnosti.

Z namenom doseganja organizacijskega razvoja in sproščanja ustvarjalnih potencialov vseh zaposlenih, je potrebno v organizacijah vzpostaviti in nenehno udejanjati celovit in sistemsko učinkovit preplet procesov. V takih procesih lahko ob gojitvi kulture kakovosti pričakujemo doseganje, nenehno izboljševanje ali celo preseganje kakovosti dela. Pri tem je pomembna tudi implementacija ustreznih modelnih rešitev, ki predstavljajo inovativno uporabo znanj in spoznaj – tako teoretičnih kot praktičnih.

Skupina avtorjev monografije Modelne rešitve za izboljšanje kakovosti dela niza nekaj takih modelnih rešitev. Predstavljene so v štirih različnih sklopih, vsem pa je skupno, da temeljijo na poglobljenih in akademsko korektno izvedenih raziskavah.

Prva modelna rešitev se osredotoča na vidike soupravljanja v organizacijah, s poudarkom v iskanje priložnosti, ki bi pripomogle k izboljšanju modelov vodenja na podlagi gojenja ustreznega odnosa do članov svetov delavcev. Model nakazuje možnost udejanjanja avtopoietičnega vodenja in s tem izkazuje prispevek k razvijanju sposobnosti organizacij ter trajnega doseganja izvrstnih rezultatov kot dveh pomembnih gradnikov sodobne organizacijske paradigme.

Druga modelna rešitev, oblikovana na področju višješolskega izobraževanja z namenom izboljšanja kakovosti poučevanja, prikazuje inovativen preplet čustvene inteligence, teorije izbire, čuječnosti in kompetenc učiteljev. Model potrjuje kompleksnost izobraževanja, še posebej v kontekstu obstoječih, novih in pojavljajočih se izzivov. Spoznanja in rešitve lahko uporabimo za krepitev spodbujanja ustvarjalnosti in inovativnosti ter za dodajanje vrednosti za odjemalce kot dveh pomembnih gradnikov sodobne organizacijske paradigme.

Tretja modelna rešitev bralcu ponudi priložnost za poglabljanje v prikaz usmerjevalnega okvirja, inovativno razvitega na podlagi študije primerov dobrih praks štirih Libanonskih univerz pri uvajanju zahtev sodobnih modelov kakovosti in odličnosti. Ta modelna rešitev sloni na vseh gradnikih sodobne organizacijske paradigme, ki so: dodajanje vrednosti za odjemalce, ustvarjanje trajnostne prihodnosti, razvijanje sposobnosti organizacije, spodbujanje ustvarjalnosti in inovativnosti, vodenje z vizijo, navdihom in integriteto, agilni menedžment, doseganje uspehov z nadarjenostjo zaposlenih in trajno doseganje izvrstnih rezultatov.

Četrta modelna rešitev se osredotoča v izzive odpornosti organizacij v obdobju kriznih situacij s poudarkom na proučevanju namer za  prostovoljni odhod njihovih zaposlenih. Spoznamo kontekst delovanja organizacije v kriznih situacijah ter večplastno razsežnost organizacijske odpornosti, kot enega novejših fenomenov. Govor o organizaciji je govor o ljudeh in tudi v proučevanih razmerah se je izkazalo, da se pri nameri za prostovoljni odhod, kot ključni dejavniki pojavljajo kakovost kriznega menedžmenta, samonadzor nad uporabo sposobnosti, kompetenc in priložnosti zaposlenih znotraj organizacije ter kakovost odnosa med vodji in člani organizacije. Spoznanja in rešitve lahko uporabimo za krepitev vodenja z vizijo, navdihom in integriteto, agilnega menedžmenta ter doseganja uspehov z nadarjenostjo zaposlenih kot treh pomembnih gradnikov sodobne organizacijske paradigme.

Ob tem pa je potrebno poudariti prisotnost rdeče nit, ki se nekje bolj in nekje manj jasno reflektira skozi omenjene modelne rešitve, in sicer težnja k ponotranjenju pomena družbene odgovornosti in s tem doseganju univerzalne odličnosti na področju različnih družbenih segmentov - v organizacijah ter na področju višješolskega in univerzitetnega izobraževanja. Ker smo vsi posamezniki, nerazdružljivo povezani z vsemi živimi bitji, kakor tudi z našim planetom, ima delovanje vsakega izmed nas določen vpliv – tako na vsa živa bitja, kot tudi na okolje… In zato je potrebno dvigniti zavedanje pomena naših dejanj tako na ravni posameznika kakor tudi organizacije in doseči ponotranjanje pomena družbene odgovornosti med vsemi nami, kar je nujen konceptualni predpogoj za družbeno odgovorno rast posameznikov in organizacij ter s tem družbe kot celote. Pomen univerzalne odličnosti, ki izide iz takšne rasti, je neprecenljive vrednosti za približevanje idealu družbeno odgovorne ureditve človeške družbe, h kateri kot posamezniki in organizacije, ki takšno družbo sestavljamo, dolgoročno (če ne drugače vsaj deklaratorno) tudi težimo.